Mirna dolina
Matkov kot je majhna, 5 km dolga dolina, ki v vencu ledeniških dolin Kamniško-Savinjskih Alp leži med Logarsko dolino in šele po prvi svetovni vojni postavljeno avstrijsko mejo.
Matkov kot
Je najmanjša med dolinami na Solčavskem (preostali dve sta Logarska dolina in Robanov kot) in od glavnih poti nekoliko odmaknjena. Ta mirna dolina je dobila ime po (pra)kmetiji Matk na njenem pobočju – v Matkovem kotu so štiri gorske kmetije.
Pred nekaj stoletji naj bi bilo, tako pravi legenda, v Matkovem kotu ledeniško jezero. Vodo je zadrževal naravni jez, ki se je menda zrušil in jezero je iz Matkovega kota odteklo. Potoku, ki teče po dolini, pa se še danes reče Jezera, kar spominja na davno preteklost doline.
Glavna naravna znamenitost doline je Matkov škaf, kraterju podoben snežni kotel, ki ga v spomladanskem času izdolbe močan, okoli 40 m visok slap.
Solčavski biseri
Legenda o zmaju Lintverju
Kjer je danes Matkov kot, je bilo včasih jezero. Zato še danes ta kraj imenujejo »Jezera«. V tem jezeru je včasih živel velik Lintver. Ob jezeru so se večkrat pasle krave kmeta Žibota. Če se je živina preveč približala vodi, je Lintver pognal tako močne valove na breg, da jih je odneslo v jezero, kjer jih je Lintver požrl.
V jezeru so ljudje lovili ribe. Ribiške mreže pa so sušili na veliki skali ob jezeru, ki se radi tega še danes imenuje »Ribiška peč« (Ribča peč). To peč je začel kljuvati Lintver. Ko so ljudje to slišali, so postavili straže, ki naj bi jih obvestile o povodnji, da se rešijo, kadar bi prekljuval skalo. Straže so postavili na Košacu, na Čelu, na Opresnikovem hribu in na Tolstovrški peči.
Ko je Lintvar prekljuval Ribčo peč, je nastala taka podvodenj, da je segala voda do cerkvenega praga v Solčavi. Voda je med drugim prinesla tudi zibelko in jo je pustila na cerkvenem pragu. V njej je bil otrok.
Ko se je jezero razlilo, je voda odnesla tudi Lintverja iz njega in ga je ubilo. Ubil ga je macesen s tremi vrhi; samo tak macesen more ubiti Lintverja. Njegove kosti in čeljusti pa so se pozneje našli na Logarjevih njivah.
(vir: knjiga Jože Vršnika Preproste zgodbe s solčavskih planin)